Rila

Rila (bolgarščina: Рила, izgovorjeno ˈriɫɐ) je najvišje gorsko območje oziroma gorski masiv Bolgarije in tudi Balkanskega polotoka. Leži v jugozahodni Bolgariji in je del masiva Rila – Rodopi. Najvišji vrh je Musala na nadmorski višini 2925 m, kar Rilo uvršča na šesto najvišje gorsko območje v Evropi za Kavkazom, Alpami, Sierra Nevado, Pireneji in Etno. Obsega 2629 km² ozemlja s povprečno nadmorsko višino 1487 m. Domneva se, da je pogorje dobilo ime po istoimenski reki, ki izvira iz starega bolgarskega glagola рыти – 'ríti'.

Rila ima obilne vodne vire. Nekatere najdaljše in najgloblje reke na Balkanu izvirajo iz Rile, vključno z rekami Marica, Iskar in Mesta (grško Nestos). Glavno razvodje Bolgarije, ki ločuje povodji Črnega in Egejskega morja, sledi glavnemu grebenu Rile. Na pogorju leži skoraj 200 ledeniških jezer, od katerih je najbolj znanih Sedem rilskih jezer, prelomno območje ob vznožju pa je bogato s termalnimi izviri, vključno z najbolj vročim izvirom v jugovzhodni Evropi Sapareva banja.

Gorsko območje ima raznoliko floro in favno s številnimi endemičnimi in reliktnimi vrstami ter nekaterimi najbolje ohranjenimi gozdovi v državi. Biotsko raznovrstnost in neokrnjene pokrajine varuje narodni park Rila, ki pokriva večji del pogorja, ostalo leži v naravnem parku Rilskega samostana. Poleg tega je še pet naravnih rezervatov: Parangalica, centralni rezervat Rila, samostanski gozd Rila, Ibar in Skakavica.

Najbolj prepoznavna znamenitost gorskega masiva je Rilski samostan, največji in najpomembnejši bolgarski samostan, ki ga je v 10. stoletju ustanovil sveti Janez Rilski. Leta 1983 je bil razglašen za Unescovo svetovno dediščino zaradi svoje izjemne kulturne in duhovne vrednosti. Rila je tudi priljubljena med pohodniki, urejena ima zimskošportna središča, saj gosti najstarejše smučišče v državi, Borovec in zdraviliški turizem. Nekatere najpomembnejše hidroelektrarne v Bolgariji so na vzhodnem delu gorskega območja.

Geografija

Rila je gorsko območje v jugozahodni Bolgariji, del masiva Rila – Rodopi. Leži med petimi dolinami – dolino Dupnica na severozahodu, dolino Samokov na severu, dolino Konstenec-Dolna Banja na severovzhodu, dolino Razlog na jugu in Blagoevgradsko dolino na jugozahodu. Pet sedel povezuje Rilo z okoliškimi gorskimi verigami – sedlo Klisura (1025 m) z Verili na severozahodu, sedlo Borovec (1305 m) s Sredno Goro proti severu, Jundola (1355 m) in sedlo Avramova (1255 m) z Rodopi proti jugovzhodu in sedlo Predel (1140 m) s pogorjem Pirin na jugu. V teh mejah Rila obsega površino 2629 km² in ima povprečno nadmorsko višino 1487 m. Območje, visoko nad 1600 m, predstavlja približno 50 % celotnega ozemlja. Obstaja več kot 140 glavnih vrhov nad 2000 m.

Z nadmorsko višino 2925 m (Musala) je Rila najvišje gorsko območje v Bolgariji in na Balkanskem polotoku ter šesto najvišje gorovje v Evropi za Kavkazom, Alpami, Sierri Nevadi, Pirenejih in Etni. Musala je četrti najbolj izoliran vrh v celinski Evropi za Mont Blancom, Elbrusom in Galdhøpiggenom, ki se dvigajo na razdalji 810 km od najbližje točke iste višine. Musala se je z relativno višino 2473 m uvrstila na osmo mesto med ultra izrazitimi vrhovi v Evropi.

Enote

Gorsko območje je razdeljeno na štiri različne dele.

Vzhodna Rila, znana tudi kot Musala Rila, je največje in najvišje območje, ki leži med dolinama rek Beli Iskar in Beliška. Sestavljena je iz dveh glavnih grebenov. Greben Musala se razprostira v smeri sever-jug med dolinama Beli Iskar in Marica; greben Ibar poteka v smeri zahod-vzhod od vrha Mariški Čal do Avramovega sedla. Pokriva 37 % ozemlja pogorja in vsebuje najvišji vrh na območju – Musala (2925 m), kot tudi 12 od 18 vrhov nad 2700 m – Ireček (2885 m), Deno (2790 m), Mančo (2771 m) in druge; ima 46 vrhov nad 2100 m. V vzhodni Rili je veliko ledeniških jezerskih skupin, vključno z Musalskimi in Maričinimi jezeri, ter največje smučišče v državi Borovec.

Centralna Rila, znana tudi kot Skakavica Rila, je najmanjši del, ki obsega 9 % celotne površine Rile, vendar ima najbolj alpski značaj in najvišjo povprečno nadmorsko višino – 2077 m. Razteza se med dolinami rek Beli Iskar, Černi Iskar, Levi Iskar, Ilijna reka in Rilska reka. Kasneje loči dva glavna grebena v Centralni Rili, Skakavica in Rilec. Najvišji vrh je Černa Poljana (2716 m); drugi pomembni vrhovi so Skalata, Mali in Veliki Skakavec, Rilec; ima 28 vrhov nad 2100 m. Ta podenota je znana predvsem po ledeniških jezerih Ribni, Džendemski, Manastirski, pa tudi po največjem ledeniškem jezeru na Balkanskem polotoku – Smradlivo jezero. Centralna Rila ima najvišji slap Skakavica (70 m).

Severozahodna Rila, znana tudi pod imenom Maljovica Rila, zavzema približno 24 % Rile in leži med dolinami Rilske reke na jugu, Levega Iskarja na vzhodu, Samokovom na severovzhodu in Dupnico na zahodu. Njen precej nižji severni odsek se imenuje Lakaticka Rila. Z gorovjem Verila je na severu povezana s sedlom Klisura, s Centralno Rilo pa na vzhodu preko sedla Kobilino Branište. Povprečna nadmorska višina je 1556 m; najvišji vrh je Goljam Kupen na nadmorski višini 2731 m. Nad 2100 m je 29 vrhov. Ta podskupina je znana po razgibanih vrhovih in slikovitih jezerih v alpskem pasu, med njimi Sedem rilskih jezer in jezero Urdina.

Jugozahodna Rila se razteza med dolinami Rilske, Ilijne in Beliške reke na severu, sedlo Predel jo ločuje od Pirina na jugu in doline Simitlija in Blagoevgrada na zahodu. Zajema približno 30 % površine gorskega območja. S povprečno nadmorsko višino 1307 m je najnižja v masivu. Najvišji vrh je Angelov vrh (2643 m). Reka Blagoevgradska Bistrica jo deli na dva različna grebena na sever in jug. Razen najbolj severnega dela Jugozahodna Rila nima alpskega značaja drugih treh enot. Tu je tudi biosferni rezervat Parangalica.

Geologija, relief in vrhovi

Rila je gora nastala kot prelomni blok in predstavlja horst – tektonsko gredo v obliki polmeseca z dvema prelomnima sistemoma - koncentričnim in radialnim. Je del najstarejše zemlje na Balkanu, makedonsko-trakijskega masiva. Gorsko območje tvorijo predvsem metamorfne in intruzivne kamnine. Jedro Rile je zgrajeno pretežno iz granita. Pokriva jo debela plast kristalinskih skrilavcev in gnajsa; ta plast je nadgrajena s peščenjaki in konglomerati, ki so nastali z dvigom terciarnih sedimentov. Sledi teh sedimentov najdemo v severozahodni Rili na nadmorski višini do 1900 m. Najvišje cone so v glavnem iz granita, spodaj pa skrilavci, katerih sestavljeni minerali se zaporedno odlagajo. Zastopajo jih gnajs, sljuda in amfibolit. Ponekod granit prehaja v granit-gnajs. V paleozoiku so se pred 250 milijoni let oblikovali marmorji in amfiboliti, ki so bili v terciarnem obdobju pozneje vzdignjeni. Grobozrnati graniti so prevladujoče kamnine, ki tvorijo skoraj dve tretjini površine višjih delov Rile.

Rila je bila med pliocenom in pleistocenom izpostavljena ledenikom. Njen sodobni alpski relief je nastal med zadnjo Würmsko poledenitvijo pred približno 10–12 000 leti, ko je bila meja ledu na 2100–2200 m. Ledeniki so dosegli višino le do 1200 m. Nad to mejo so ledeniki radikalno spremenili obstoječi relief in tvorili globoke krnice, piramidalne vrhove, strme pečine, dolge doline v obliki črke U, polja morene in druge ledeniške oblike. Na pobočjih nekaterih dolin, kot so reke Beli Iskar, Marica in Rilska, so obvisele ledeniške doline - pritočne doline, ki so višje od glavnih. Dno krnic pogosto zasedajo ledeniška jezera. Zaradi vremenskih vplivov so se nabrale prepereline, melišča in druge raznolike oblike narave. V jugozahodnem vznožju Rile so se pod vplivom erozije oblikovali peščeni stolpi pri Stobu.

Postopen dvig gorovja med geološkimi obdobji in velik razpon navpičnih gub sta privedla do nastanka štirih nivojev denudacije, ki se razlikujejo glede na starost, višino in območje. Najstarejša zgodnja miocenska raven zajema najvišje odseke gorovja z nadmorsko višino med 2800 in 2400 m. Predstavlja praktično izravnan teren z nežno nagubano površino, ki je nastala na mestu starodavnih gozdnih masivov. Naslednji pozni miocenski nivo, mladi miocen, je na glavnih stranskih grebenih z nadmorsko višino med 2600 in 2300 m. Tretja raven, ki je nastala med zgodnjim pliocenom, ima nadmorsko višino 1800 in 1600 m. Raven poznega pliocena zavzema območja z nadmorsko višino do 1300 m.

Dva vrha nad 2900 m sta Musala in Malka Musala. Nekateri najvišji vrhovi so:

• Musala, 2925 m
• Malka Musala, 2902 m
• Ireček, 2852 m
• Bezimen, 2792 m, med Musalo v Aleku
• Deno, 2790 m
• Studenia Čal, 2785 m
• Goljam Bliznak, 2779 m
• Malak Bliznak, 2777 m

Hidrologija

Rila je pomembna hidrološka enota v Bolgariji z zelo visokim hidroenergetskim potencialom, ki predstavlja približno 1/4 celotnega potenciala države. Rezerve vode, ki se tvorijo v gorskem območju, so najpomembnejši vir čiste pitne vode za okoliška naselja, prestolnico Sofijo in del prebivalstva severne Grčije in evropske Turčije. Režim reke Rile je neposredno povezan z nadmorsko višino, približno polovica vodnih rezerv v gori pa je na nadmorski višini nad 2050 m. Glavni razvodni odtok na Balkanu, ki ločuje povodji Črnega in Egejskega morja, poteka skozi severni greben Rile, vključno z vrhom Musala. Nekatere najdaljše reke na Balkanu izvirajo iz Rile, vključno z Marico, Iskarjem in Mesto / Nestos, pa tudi z več pomembnimi pritoki Struma - Rilska, Dzerman in Blagoevgradska Bistrica. Med njimi reka Iskar in njeni pritoki spadajo v črnomorsko povodje, vse ostalo pa v povodje Egejskega morja. Približno 78 % vode priteka v egejsko povodje . Odtok izvira iz taljenja snega v alpskih conah in padavin. Pretok vode doseže svoj maksimum v pozni pomladi in zgodnjem poletju, pomlad pa predstavlja več kot polovico celotnega letnega pretoka. Najmanj je jesen in pozimi . Najvišja slapova sta Skakavica (70 m) in Gorica (39 m). Obstajajo številni mineralni izviri, ki vključujejo najbolj vročim v jugovzhodni Evropi pri Saparevi Banji, ki tvorijo gejzir s temperaturo 101,4 ° C.

Krnice na visokogorskem območju vsebujejo 189 ledeniških jezer; približno 30 manjših, ki poleti izhlapijo, vključno s tekton…