Kambodža

Kraljevína Kambódža (prej poznana kot Kampúčija, kamboško , prečrkovano: Preăh Réachéanachâkr Kâmpŭchea) je država v Jugovzhodni Aziji z več kot 13 milijoni prebivalcev. Njeno glavno mesto je Phnom Penh. Kambodža je naslednica nekdanjega hindujskega in budističnega Kmerskega imperija, ki je med 11. in 14. stoletjem vladalo večini Indokitajskega polotoka.

Prebivalcem Kambodže pravimo Kambodžani ali Kmeri, čeprav se slednje ime v ožjem pomenu besede nanaša le na etnične Kmere. Večina Kambodžanov je teravadskih budistov kmerskega izvora, v državi živijo tudi številni v glavnem muslimanski Chami, pa tudi Kitajci, Vietnamci in animistična gorska plemena.

Država na zahodu in severozahodu meji na Tajsko, na severovzhodu na Laos ter na vzhodu in jugovzhodu na Vietnam. Na jugu meji na Tajski zaliv. Geografijo Kambodže določata zlasti reka Mekong (v pogovorni kmerščini Tonle Thom ali »Velika reka«) ter Tonlé Sap (»Sladkovodno jezero«), ki je pomemben vir rib. Velik del Kambodže je le malo dvignjen nad morje, zato reka Tonlé Sap v deževni sezoni obrne svojo smer in iz Mekonga teče nazaj k jezeru Tonlé Sap in okoliški poplavni ravnici.

Kamboško gospodarsko sloni predvsem na tekstilni industriji in turizmu. Leta 2006 je število tujih obiskovalcev preseglo 1,7 milijona. Leta 2005 so pod ozemeljskimi vodami Kambodže našli zaloge nafte in zemeljskega plina, katerih komercialno črpanje se bo začelo leta 2009 ali 2010 in bi lahko močno vplivalo na razvoj države.

Ime

Kmerski naziv Preăh Réachéanachâk Kâmpŭchéa, pogosto le Kampučija (), izvira iz sanskritske besede Kambuja. V pogovornem jeziku Kambodžani svoji državi pogosto pravijo (Srok Khmer), kar pomeni »Dežela Kmerov«, ali pa (nekoliko uradnejše) (Prateh Kâmpŭchéa), dobesedno »Država Kambodža«.

Zgodovina

Predzgodovina

Obstajajo redki dokazi o pleistocenski človeški prisotnosti v današnji Kambodži, ki vključuje kremen in kvarcitna prodnata orodja, najdena na terasah ob reki Mekong, v provincah Stung Treng in Kratié ter v provinci Kampot, čeprav je njihovo datiranje nezanesljivo. Nekaj manjših arheoloških dokazov kaže, da so skupnosti lovcev in nabiralcev naseljevale to regijo med holocenom: najstarejše arheološko odkritje v Kambodži velja za jamo Laang Spean v provinci Battambang, ki spada v obdobje Hoabinhian. Izkopavanja v njegovih nižjih plasteh so dala vrsto radiokarbonskih datacij okoli 6000 pr. n. št. Zgornje plasti na istem najdišču so pokazale prehod v neolitik in so vsebovale najzgodnejšo datirano lončeno keramiko v Kambodži.

Arheološki zapisi za obdobje med holocenom in železno dobo ostajajo enako omejeni. Ključni dogodek v kamboški prazgodovini je bil počasen prodor prvih pridelovalcev riža s severa, ki se je začel v poznem 3. tisočletju pred našim štetjem. Najbolj nenavaden prazgodovinski dokaz v Kambodži so različna »krožna zemeljska dela«, odkrita v rdeči prsti blizu okrožja Memot in v sosednji regiji Vietnama v zadnjih 1950-ih. O njihovi funkciji in starosti se še vedno razpravlja, vendar nekateri od njih morda izvirajo iz 2. tisočletja pr. n. št.

Druga prazgodovinska najdišča z nekoliko nejasnim datumom sta Samrong Sen (nedaleč od starodavne prestolnice Oudong), kjer so se prve raziskave začele leta 1875 in Phum Snay v severni provinci Banteay Meanchey. Izkopavanja v Phum Snayu so razkrila 21 grobov z železnim orožjem in kranialnimi poškodbami, ki bi lahko kazale na konflikte v preteklosti, možne v večjih mestih v Angkorju. Med rudarskimi dejavnostmi v Ratanakiriju pogosto najdejo prazgodovinske artefakte.

Železo so obdelovali okoli leta 500 pr. n. št., podporni dokazi pa prihajajo s planote Khorat na današnjem Tajskemg. V Kambodži so med krožnimi zemeljskimi deli na mestu Lovea nekaj kilometrov severozahodno od Angkorja našli nekaj naselbin iz železne dobe pod Baksei Chamkrongom in drugimi angkorskimi templji. Pokopi, ki so veliko bogatejši od drugih vrst najdb, pričajo o izboljšanju dostopnosti hrane in trgovine (tudi na dolge razdalje: v 4. stoletju pr. n. št. so se že vzpostavile trgovinske zveze z Indijo) ter obstoju družbene strukture in organizacije dela.

Med artefakti iz železne dobe so pomemben dokaz steklene kroglice. Različne vrste steklenih kroglic, najdenih na več najdiščih po vsej Kambodži, kot sta Phum Snay na severozahodu in Prohear na jugovzhodu, kažejo, da sta takrat obstajali dve glavni trgovski mreži. Mreži sta bili ločeni s časom in prostorom, kar kaže na premik iz ene mreže v drugo približno v 2.–4. stoletju našega štetja, verjetno s spremembami v družbenopolitičnih močeh.

Predangkorsko in angkorsko obdobje

V 3., 4. in 5. stoletju sta se indijanizirani državi Funan in njen naslednik Chenla združili v današnji Kambodži in jugozahodnem Vietnamu. To, kar naj bi postalo Kambodža, je več kot 2000 let absorbiralo vplive iz Indije in jih prenašalo na druge civilizacije jugovzhodne Azije, ki sta danes Tajska in Laos. Za nekatere od teh politik je malo drugega znanega, vendar jih omenjajo kitajske kronike in zapisi o poklonih. Domneva se, da je bilo na ozemlju Funana pristanišče, ki ga je aleksandrijski geograf Klavdij Ptolemaj poznal kot »Kattigara«. Kitajske kronike kažejo, da je po smrti Džajavarmana I. iz Chenla okoli leta 681 prišlo do nemira, ki je povzročil delitev kraljestva na deželo Chenla in Water Chenla, ki so ji ohlapno vladali šibki knezi pod oblastjo Jave.

Kmerski imperij je zraslo iz teh ostankov Chenla in se trdno uveljavilo leta 802, ko je Džajavarman II. (vladal ok. 790 – ok. 835) razglasil neodvisnost od Jave in se razglasil za Devaraja. On in njegovi privrženci so uvedli kult Božjega kralja in začeli vrsto osvajanj, ki so oblikovala imperij, ki je cvetel na tem območju od 9. do 15. stoletja. Med vladavino Džajavarmana VIII. je imperij Angkor napadla mongolska vojska Kublajkana, vendar je kralj lahko kupil mir. Približno v 13. stoletju so teravavadski misijonarji iz Šrilanke ponovno predstavili teravadski budizem v jugovzhodni Aziji in že pošiljali misijonarje v 1190-ih. Vera se je razširila in sčasoma izpodrinila hinduizem in mahajanski budizem kot priljubljeno vero Angkorja; vendar ni bila uradna državna vera do leta 1295, ko je oblast prevzel Indravarman III.

Kmerski imperij je bil največji imperij jugovzhodne Azije v 12. stoletju. Središče moči imperija je bil Angkor, kjer je bilo na vrhuncu zgrajenih vrsta prestolnic. Leta 2007 je mednarodna skupina raziskovalcev s satelitskimi fotografijami in drugimi sodobnimi tehnikami ugotovila, da je bil Angkor največje predindustrijsko mesto na svetu z urbano površino 2980 kvadratnih kilometrov. Mesto, v katerem bi lahko živelo do enega milijona ljudi in Angkor Vat, najbolj znan in najbolje ohranjen verski tempelj na tem mestu, še vedno spominjata na preteklost Kambodže kot velike regionalne sile. Imperij je, čeprav v zatonu, ostalo pomembna sila v regiji do svojega padca v 15. stoletju.

Post-angkorsko obdobje

Po dolgem nizu vojn s sosednjimi kraljestvi je Angkor oplenilo kraljestvo Ajutaja in ga leta 1432 zapustilo zaradi ekološke okvare in okvare infrastrukture. To je vodilo v obdobje gospodarske, družbene in kulturne stagnacije, ko so notranje zadeve kraljestva vse bolj postajale pod nadzorom njegovih sosed. V tem času je kmersko nagnjenje k gradnji spomenikov prenehalo. Starejše vere, kot sta mahajanski budizem in hindujski kult boga-kralja, je izpodrinil teravada budizem.

Dvor je prestolnico preselil v Longvek, kjer si je kraljestvo s pomorsko trgovino prizadevalo povrniti svojo slavo. Prva omemba Kambodže v evropskih dokumentih je bila leta 1511 s strani Portugalcev. Portugalski popotniki so mesto opisali kot kraj cvetočega bogastva in zunanje trgovine. Nadaljevanje vojn z Ajutajo in Vietnamci je povzročilo izgubo več ozemlja in Longvek, ki ga je leta 1594 osvojil in uničil kralj Ajutaje Naresuan Veliki. Leta 1618 je bila v Oudongu južno od Longveka ustanovljena nova prestolnica Kmerov, vendar so njeni monarhi lahko preživeli le z vstopom v izmenično vazalno razmerje s Siamci in Vietnamci v naslednjih treh stoletjih z le nekaj kratkotrajnimi obdobji relativne neodvisnosti.

Hribovsko ljudstvo v Kambodži so »Siamci (Tajci), Anamiti (Vietnamci) in Kambodžani nenehno lovili in odpeljali kot sužnje«.

V 19. stoletju je ponovni boj med Siamom in Vietnamom za nadzor nad Kambodžo povzročil obdobje, ko je Kambodža postala provinca Tây Thành v Vietnamu Nguyễnovg, v katerem so vietnamski uradniki poskušali prisiliti Kmere, da sprejmejo vietnamske običaje. To je privedlo do več uporov proti Vietnamcem in pozivov Tajski za pomoč. Siamsko-vietnamska vojna (1841–1845) se je končala s sporazumom o postavitvi države pod skupno suzerenstvo. To je kasneje vodilo do podpisa pogodbe o francoski zaščiti Kambodže s strani kralja Norodoma Prohmboriraka.

Francoska kolonizacija

Leta 1863 je kralj Norodom, ki ga je postavil Siam, zahteval zaščito Kambodže pred Siamom s francosko oblastjo. Leta 1867 je Rama IV. podpisal pogodbo s Francijo, s katero se je odpovedal suverenosti nad Kambodžo v zameno za nadzor nad provincama Battambang in Siem Reap, ki sta uradno postali del Siama. Province so bile po mejni pogodbi med Francijo in Siamom leta 1907 vrnjene Kambodži.

Kambodža je bila od leta 1867 do 1953 še naprej protektorat Francije, upravljana kot del kolonije Francoske Indokine, čeprav jo je od leta 1941 do 1945 zasedel Japonski imperij in je sredi leta 1945 na kratko obstajala kot marionetna država Kraljevina Kampučija. Med letoma 1874 in 1962 se je celotno prebivalstvo povečalo s približno 946.000 na 5,7 milijona. Po smrti kralja Norodoma leta 1904 je Francija manipulirala z izbiro kralja in na prestol je bil postavljen Sisowath, Norodomov brat. Prestol se je izpraznil leta 1941 s smrtjo Monivonga, Sisowathovega sina in Francija je prevzela Monivongovega sina Moniretha, saj je menila, da je preveč neodvisen. Namesto njega je bil ustoličen Norodom Sihanuk, materin vnuk kralja Sisowatha. Francozi so mislili, da bo mladega Sihanuka lahko nadzorovati. Vendar so se motili in pod vladavino kralja Norodoma Sihanuka je Kambodža 9.…