Čile

Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob jugozahodni obali Južne Amerike med Tihim oceanom na zahodu in Andi na vzhodu. Glavno mesto države je Santiago de Chile, sedež parlamenta pa je v Valparaísu.

Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na jugu pa delno z Atlantskim, delno s Tihim oceanom, na vzhodu z Argentino, na zahodu pa s Tihim oceanom. Čile meri 756.102 km² in ima 6435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja (obalna Kordiljera, špansko Cordillera de la Costa), rodovitno območje je v Podolžni dolini, na vzhodu pa je visoko gorovje - Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos del Salado (6880 m), najnižja pa Tihi ocean (0 m). Poleg celinskega dela pripadata Čilu še otočje Juan Fernández (ok. 667 km zahodno od osrednjega Čila) in Velikonočni otok (Rapa Nui), okoli 3600 km zahodno od osrednjega Čila.

Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, kot tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih.

Etimologija

Obstajajo različne teorije o izvoru besede Čile. Po španskem kronistu iz 17. stoletja Diegu de Rosalesu so Inki imenovali dolino Aconcagua »Chili« po izvoru imena plemenskega poglavarja plemena Pikunče ("cacique"), imenovanega Tili, ki je takrat vladal območju osvajanja Inkov v 15. stoletju. Druga teorija opozarja na podobnost doline Aconcagua z dolino Casma v Peruju, kjer sta se mesto in dolina imenovana Chili.

Druge teorije pravijo, da je Čile lahko dobil svoje ime iz ameriške indijanske besede, ki pomeni bodisi »konec zemlje« ali »morski galebi«, iz besede chilli v jeziku plemena Mapuče, kar lahko pomeni »kjer se dežela konča« ali iz v jeziku Kečua chiri, 'hladno' ali tchili, kar pomeni bodisi 'sneg' ali 'najgloblja točka Zemlje'. Drugo poreklo, ki je pripisano besedi chili, je onomatopoejska cheele-cheele - imitacija žvrgolenja ptice, ki je znana kot trile (Agelasticus thilius).

Španski konkvistadorji so slišali to ime od Inkov in nekaj preživelih prve španske ekspedicije Diega de Almagra južno od Peruja leta 1535-36 je sebe imenovalo »moški Chilli«. Almagru se pripisuje posplošenje imena Chile (Čile), potem ko se je tako poimenovala dolina reke Mapocho.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Dokazi kamnitih orodij kažejo, da so ljudje občasno obiskali območje dolin Monte Verde že pred 18.500 leti. Pred približno 10.000 leti so se priseljeni Indijanci nastanili v plodnih dolinah in na obalnih območjih današnjega Čila. Naseljena območja iz zelo zgodnjega človeškega naseljevanja so Monte Verde, Cueva del Milodón in kraterska lavina cev Pali-Aike. Inki so na kratko razširili svoj imperij na današnji sever Čila, vendar so se Mapuči (ali Araucani, kot so jih poznali po Špancih) uspešno upirali številnim poskusom zasedbe Inkovskega imperija, da bi jih podredili, kljub pomanjkanju državne ureditve. Borili so se proti Sapa Inka Tupac Yupanquiju in njegovi vojski. Rezultat krvave tridnevne bitke, znane kot bitka pri Maulu, je bil, da so Inki osvojili ozemlja Čila ob reki Maule.

Kolonizacija

Pred prihodom Špancev v 16. stoletju so severni del Čila naseljevali Inki, srednji in južni del pa bojeviti Mapuči. Območje so domačini poznali pod imenom Tchili, ki v njihovem jeziku pomeni sneg. Novembra 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi evropski raziskovalec pristal na otoku Chiloé, kamor je prispel skozi preliv, ki danes nosi njegovo ime (Magellanov preliv).

Naslednji Evropejci, ki so prišli na območje današnjega Čila, so bili Diego de Almagro in njegova skupina španskih osvajalcev, ki so iz Peruja prišli leta 1535 in iskali zlato. Španci so naleteli na različne kulture, ki so se v glavnem ukvarjale s požigalniškim kmetijstvom in lovom. Osvojitev Čila se je resno začela leta 1540 s prihodom Pedra de Valdivia, enega od poročnikov Francisca Pizarra, ki je 12. februarja 1541 ustanovil mesto Santiago (Santiago de Nueva Extremadura). Čeprav Španec ni našel veliko zlata in srebra, ki so ga iskali, je ugotovil kmetijski potencial čilske Podolžne doline in tako je Čile postal del španskega cesarstva..

Osvajalci so ozemlje zasedali postopoma in utrpeli ponavljajoče se neuspehe. Velika vstaja Mapučev, ki se je začela leta 1553 (začetek vojne Arauco, ki jo je vodil Lautaro, poglavar (v njihovem jeziku toqui) Mapučev), je povzročila Valdivijevo smrt in uničenje številnih glavnih naselij kolonije. Kasnejša velika upora sta bila leta 1598 in leta 1655. Vsakič, ko so se Mapuči in druge domorodne skupine uprli, se je južna meja kolonije pomaknila proti severu. Španska krona je suženjstvo odpravila leta 1683 po zaslugi močnejšega upora Mapučev. Kljub kraljevim prepovedim so odnosi ostali napeti zaradi nenehnega vmešavanja kolonialistov.

Na severu omejena s puščavo, na jugu so bili Mapuči, na vzhodu z Andi, na zahodu pa ocean, je Čile postal ena najbolj centraliziranih, homogenih kolonij v španski Ameriki. Kot nekakšen mejni garnizon se je kolonija našla s poslanstvom preprečevanja poseganja s strani tako evropskih sovražnikov Španije, zlasti britanskih in nizozemskih, kot Mapučev. Pirati in angleški pustolovci so se pridružili Mapučem, kot je pokazal leta 1578 napad sira Francisa Draka na Valparaiso, glavno pristanišče kolonije. V Čilu je bila ena največjih stalnih vojsk v Ameriki, zaradi česar je bila država eno najbolj militariziranih španskih posesti, pa tudi odtok zaklada podkralja Peruja (Real Situado je bilo letno plačilo srebra iz Peruja za financiranje španske vojske v Čilu. Večina srebra je prišla iz Potosija v današnji Boliviji.).

Prvi splošni popis je opravila vlada Agustina de Jáureguija med letoma 1777 in 1778; ugotovili so 259.646 prebivalcev: 73,5 % evropskega porekla, 7,9 % mesticev, 8,6 % avtohtonih prebivalcev in 9,8 % črncev. Francisco Hurtado, guverner province Chiloé, je popisal leta 1784 in ugotovil, da je bilo 26.703 prebivalcev, od tega 64,4 % belcev in 33,5 % domačinov.

Škofija Concepción je leta 1812 izvedla popis na območjih južno od reke Maule, vendar ni vključevala avtohtonega prebivalstva ali prebivalcev pokrajine Chiloé. Prebivalstvo je bilo ocenjeno na 210.567, od tega je bilo 86,1 % španskih ali evropskih rojstev, od tega 10 %v avtohtonih, od tega 3,7 % mesticev, črncev in mulatov.

Neodvisnost

Leta 1808 je Napoleonovo ustoličenje njegovega brata Jožefa kot španskega kralja pognalo kolonijo v boj za neodvisnost od Španije. 18. junija 1810 je bila ustanovljena nacionalna hunta v imenu Ferdinanda - naslednika odstavljenega kralja. Vlada hunte je Čile razglasila za avtonomno republiko v španski monarhiji (v spomin na ta dan, Čile praznuje svoj nacionalni dan Fiestas Patrias 18. septembra).

Po kmalu po teh dogodkih se je začelo širše gibanje za popolno neodvisnost, pod vodstvom José Miguel Carrera (enega najbolj priznanih patriotov) in njegovih dveh bratov Juana Joséja in Luisa Carrere. Španski poskusi, da bi ponovno uvedli popolno vladavino v času, ki se je imenoval rekonkvista, je pripeljal do dolgotrajnega boja, vključno s pregonom Bernarda O'Higginsa, ki je izpodbijal Carrerovo vodstvo.

Začasna vojna se je nadaljevala do leta 1817. S Carrerom v zaporu v Argentini, sta O'Higgins in pajdaš José de San Martín, junak argentinske vojne za neodvisnost, vodila vojsko, ki je prečkala Ande v Čile in premagala rojaliste. 12. februarja 1818 je bil Čile razglašen za neodvisno republiko. Politični upor je prinesel malo družbenih sprememb, čilska družba je v 19. stoletju ohranila bistvo razslojene kolonialne družbene strukture, na katero sta močno vplivala družinska politika in rimskokatoliška cerkev. Sčasoma se je pojavilo močno predsedstvo, bogati lastniki zemljišč so ostali močni.

Čile je počasi začel širiti svoj vpliv in vzpostavljal svoje meje. S pogodbo iz Tantauca je bil leta 1826 vključen arhipelag Chiloé. Gospodarstvo se je začelo razvijati zaradi odkritja rude srebra v Chañarcillu in vse večje trgovine v pristanišču Valparaiso, kar je privedlo do konflikta s Perujem glede pomorske prevlade na Pacifiku. Hkrati so poskušali okrepiti suverenost v južnem Čilu, kar je intenziviralo prodor v Araucanijo in leta 1848 kolonizirala Llanquihue z nemškimi priseljenci. Z osvojitvijo trdnjave Fuerte Bulnes z dvojambornikom Ancuda pod poveljstvom Johna Williamsa Wilsona se je leta 1843 pridružila regija Magallanes, medtem ko se je regija Antofagasta, v tistem času del Bolivije, začela polniti z ljudmi.

Konec 19. stoletja je vlada v Santiagu utrdila svoj položaj na jugu z okupacijo Araucaníje. Mejna pogodba iz leta 1881 med Čilom in Argentino je potrdila čilsko suverenost nad Magellanovim prelivom. Kot posledica pacifiške vojne s Perujem in Bolivijo (1879-83) je Čile razširil svoje ozemlje na sever za skoraj tretjino, s čimer je Boliviji onemogočil dostop do Tihega oceana in pridobil dragocene zaloge nitrata, katerega izkoriščanje je pripomoglo k narodnemu bogastvu. Čile se je do leta 1870 pridružil državam z visokim dohodkom v Južni Ameriki.

Čilska državljanska vojna leta 1891 je prinesla prerazporeditev moči med predsednikom in kongresom in Čile je vzpostavil demokracijo v parlamentarnem slogu. Vendar pa je bila državljanska vojna tudi tekmovanje med tistimi, ki so se zavzemali za razvoj lokalnih industrij in močne bančne interese v Čilu, zlasti v Edwardovem domu, kjer so imeli močne vezi s tujimi vlagatelji. Kmalu zatem se je država z Argentino spustila v zelo drago pomorsko vojaško tekmo, ki je skoraj pripeljala do vojne.

20. stoletje

Čilsko gospodarstvo je deloma prešlo v sistem, ki ščiti interese vladajoče oligarhije. Do 20. stoletja sta bila nastajajoči srednji in delavski razred dovolj močna, da bi izvolila reformističnega predsednika Artura Alessandrija, katerega program je razočaral konservativni kongres. V 1920-ih so se pojavile marksistične skupine z močno podporo.

Vojaški udar, ki ga je vodil g…